Na kaj moramo paziti pri nakupu nove grafične kartice?

Pri nakupu nove grafične kartice moramo paziti na sledeče specifikacije:

• Zahtevana moč napajalnika (se meri v Watih)
• Zahtevano dodatno napajanje (6 ali 8 pinski kabli)
• Ali zasede enojno ali dvojno slot oziroma režo
• Video izhodi
• Velikost pomnilnika
• Podpora za DirectX 12 in OpenGL 4.5
• Hlajenje grafične kartice
• Dolžina

Zahtevana moč napajalnika grafične kartice je prvi element po katerem se moramo zgledovati. Pove nam moč, ki je potrebna, da jo naš napajalnik proizvede, da napaja grafično kartico pri polni obremenitvi. Ta moč se meri v Watih. Večino grafičnih kartic lahko napajamo z 450W napajalnikom in močnejšimi. Seveda velja tukaj pravilo, da močnejši napajalnik je boljši. 

Napajalnik na sliki ima 650W izhodne moči, kar je dovolj za večino modernih gamerskih računalnikov. Če imamo močnejši napajalnik ne pomeni, da bomo porabili več energije, ampak samo zaznamuje izhodno moč, ki jo lahko naš računalnik proizvede za napajanje komponent. Z boljšim napajalnikom lahko celo prihranimo pri porabi energije, saj deluje bolj učinkovito.

Dodatno napajanje za grafične kartice (6 in 8 pinski kabli)

Ta specifikacija je izredno pomembna, saj določa, ali bomo potrebovali dodatno napajanje za našo grafično kartico. Včasih potrebujemo PCI-E 6-pinski kabel, 2+6 pinski kabel, ali 2 x 6-pinski kabel, ki ga napeljemo direktno v grafično kartico. Lahko pa tudi, da bomo potrebovali 8-pinski, 6 in 8-pinski (v kombinaciji) ali 2 x 8-pinski napajalni kabel. Dodatno napajanje lahko zasledimo pri grafičnih karticah, ki so namenjene visokim obremenitvam. Moderne izvedbe teh so:

Geforce 1050 ti, GeForce RTX 2060 ipd.
AMD RX 560, AMD RX 570 ipd.
Te 6 ali 8-pinski kabli potekajo direktno ven iz napajalnika, zato je pomembno, da se vnaprej pozanimamo, kaj podpira naš napajalnik in kaj potrebuje grafična kartica. Če pa imamo že računalnik, ki mu želimo nadgraditi grafično kartico, se moramo pozanimati, katere kable za dodatno napajanje ima že naš napajalnik. Če nima teh, ki jih potrebujemo, lahko kupimo pretvornike kablov, ki spremenijo Molex ali SATA kabel v 6 ali 8-pinski kabel za dodatno napajanje grafične kartico. Najbolje pa seveda je, če naš napajalnik že tovarniško podpira zahtevane kable, saj ne potrebujemo kasneje kupovati novih kablov in spreminjati poteka kablov v ohišju.

Na sliki desno je prikazan zelo pogost 6+2 pinski konektor, ki ga priklopimo direktno v grafično kartico. Tak kabel lahko poteka direktno iz napajalnika. Če ga pa nimamo pa lahko kupimo pretvornike SATA ali Molex kabla, ki ga spremenijo v 6+2 napajalni kabel.

Reže, ki jih potrebuje grafična kartica

Na levi sliki vidimo primerjavo grafičnih kartic. Prva (na levi) ima enojni slot oziroma zasede eno režo; druga pa zasede dve reži. Najbolj pogoste grafične kartice so:

• 1 slojne
• 2 slojne
• 3 slojne

Najbolj pogosto grafične kartice zavzamejo 2 sloja, kar pomeni, da bomo morali žrtvovati dve reži na matični plošči, da jo bomo lahko vgradili. Na ohišju bodo tudi potrebne dve dodatni reži, saj je to prostor, kjer ima grafična kartica svoje video izhode.

Dolžina grafične kartice

Dolžina grafične kartico je zelo pomembna. Temu je predvsem tako, ker smo omejeni z velikostjo ohišja našega računalnika. Če kupimo predolgo grafično kartico, ki jo ohišje ne podpira, jo ne bomo mogli namestiti, saj ne bo v ohišju zanjo prostora. Lahko se podamo na uradno stran našega ohišja, da si preberemo mere, ki jih dopušča za vgranjo grafične kartice. Lahko pa preprosto izmerimo z metrom ali drugim pripomočkom. To je izredno pomembno, če imamo ohišja velikosti:

• Mini Stolp ali mATX
• Sredni Stolp ali ATX
• Home Theater ohišje

V vsakem primeru se moramo pozanimati o dolžini, ki jo naše ohišje ima ter o sami dolžini grafične kartice, ki jo kupujemo.

V večini primerov je največja dolžina označena z mednadrodnim izrazom Max. Length Graphics Card, ki se meri v centimetrih ali pa v milimetrih. Naša grafična kartica ne sme presegati te omejitve, saj jo drugače ne bomo mogli vgraditi v ohišje.

Video izhodi v naši grafični kartici

Pomembna stvar, ki jo moramo upoštevati pri nakupu grafične kartice so vgrajeni video izhodi. Te so pomembni za priklop monitorjev in drugih naprav, saj odločajo o:

• Številu monitorjev, ki jih lahko priklopimo
• Vrsti video priključkov, ki jih lahko uporabimo za enega ali več monitorjev
• Ali lahko prenašamo sliko in zvok do monitorja/TV-ja
• Velikost resolucije, ki jo lahko prikazujemo

Vsi priključki niso enake, saj imajo vsi svoje omejitve. Vsem poznan je morda modri priključek z imenom VGA. Lahko ga prepoznamo po modri barvi in dokaj nerodni obliki. Z nami je že več kot 30 let, saj ga uporabljajo projektorji, televizorji in druge naprave. Najbolj pogosto pa smo ga lahko zasledili v starejših računalnikih ali bolje rečeno grafičnih karticah.

VGA video kabel

VGA konektor je znan po svoji modri barvi. Nanj smo v starejših računalnikih priklapljali monitorje, ki so bili različnih velikosti. Uporabljale so ga mnoge računalniške naprave, kot so namizni računalniki, prenosnikih, projektorji, televizorji ter druge naprave. Takoj ga lahko prepoznamo preko značilne modre barve ter 15-pin konektorja (15-lukenj). Je izredno zanesljiv in trpežen kabel, ki lahko predvaja sliko do zelo visokih resolucij. Poglejmo si resolucije, ki jih lahko poganjamo z navadnim VGA kablom:

• VGA (640 x 480)
• WVGA (768 x 480)
• SVGA (800 x 600)
• WSVGA (1020 x 576, 1024 x 600)
• XGA (1024 x 768)
• HD (1280 x 720)
• SXGA (1280 x 1024)
• WXGA (1366 x 768)
• XGA+ (1152 x 864)
• WXGA+, WSXGA (1400 x 900)
• SXGA (1280 x 1024)
• SXGA+ (1400 x 1050)
• WSXGA+ (1680 x 1050)
• UXGA, UGA (1600 x 1200)
• FHD (1920 x 1200)

VGA kabel je zmožen prikazovati resolucije vse do 2560 x 1920 pri 60+ Hz, vendar to ni vedno možno. Res pa je, da le redke naprave danes uporabljajo še vedno VGA priključek. Lahko ga pa še zasledimo pri nekaterih novih monitorjih, televizijah ter projektorjih.

DVI video izhod

DVI je spiritualni in tehnološki naslednik VGA kabla. Njegova največja prednost je, da lahko poišlja bolj čist (digitalen) signal z računalnika v monitor. To omogoča, da se naprave lažje sporazumevata. Poleg tega ima izboljšano kapaciteto nošenja večjih resolucij, kot je 3840 x 2400 pri 30 Hz. Dandanes lahko na grafičnih karticah zasledimo DVI-D (Dual-Link) priklope za monitor. Pomembno je, da se zavedamo, da DVI-D signala ne moremo pretvoriti v analognega (VGA). Lahko pa priklopimo DVI-I (Dual-Link) konektor z DVI-D moškim konektorjem.

Analogni in Digitalni izhod

Edini DVI izhod, ki ga lahko pretvorimo v VGA signal je DVI-I, saj podpira analogne in digitalne signale. Včasih smo pri nakupu grafične kartice dobili pretvornikih iz DVI-I v VGA, vendar jih na modernih računalnikih ne moremo več uporabljati, saj imajo drugačno postavitev konektorjev.

DVI-D lahko danes zasledimo na grafičnih karticah in drugih napravah. Pozorni moramo biti na DVI-D (Dual-Link) ter DVI-D (Single-Link) razlikam med konektorjema. DVI-D (Single-Link) lahko prenaša video signal do resolucije 1920 x 1080 pri 60 Hz, vendar ne višjih pri 60 Hz osveževanju. Tako, da če imamo nov monitor in uporabljamo star kabel, ne bomo mogli prikazovati visokih resolucij, kot so 2560 x 1600. Če bomo uporabljali tak kabel, bo slika na monitorju popačena. Preglejmo DVI-D kabel, da ni slučajno Single-Link izvedbe in ga zamenjajmo z Dual-Link izvedbo, ki je zmožna prikazovati visoke resolucije pri 60 Hz in več.

DVI SIngle Link ima največjo podprto resolucijo: 2560 x 1600 pri 30 Hz

DVI Dual-Link pa lahko prikazuje slike od 2560 x 1600 pri 60 Hz do 3840 x 2400 pri 30 Hz.

HDMI video izhod

Dandanes lahko zasledimo skoraj na vsaki grafični kartici HDMI izhod. To je en izmed najbolj uporabljenih video izhodov v današnjem svetu. Uporabljajo ga skoraj vse moderne naprave, kamor lahko prenašamo sliko in zvok. To je tudi največja prednost HDMI kabla, saj lahko prenašamo sliko in zvok v polni kvaliteti. Igračarji bodo najbolj poznali HDMI izhod, saj jih uporabljajo konzole, kot sta PlayStation in XBOX. Vsaka moderna grafična kartica pa ima skoraj vedno enega ali več HDMI izhodov.

Različne verzije HDMI

Poznamo različne verzije HDMI standardov. Prvič pa smo opazili HDMI leta 2004. Zabeležen je bil rekord v prodaji, saj so jih prodali 5 miljonov v letu 2004, 17.5 miljonov leta 2005, 63 miljonov v letu 2006 in 142 miljonov v 2007. Skozi leta pa se je HDMI izboljševal in dobival nove funkcije. Sprva je bil mišljen kot nadomestek DVI tehnologije, vendar je skozi čas prehitel in izboljšal vse aspekte DVI-ja.

Poglejmo si kronološko izdajo različnih verzij HDMI standarda in kaj si njegove prednosti/izboljšave

HDMI 1.0
Prvi izdan HDMI standard, ki je prišel 9. Dec , 2002. Tehnologija je osnovana na DVI standardu in uporablja enak način prenosa slike. Prenaša tudi avdio signal med intervali video prenosa podatkov. HDMI 1.0 uporablja TMDS frekvenco 165 MHz, kar znaša 4.95 Gbit/s, kar je 0.61875 Gigabajtov.

HDMI 1.1
HDMI 1.1 je bil izdan 20. Maja, 2004. Dodaja podporo za DVD-Audio, ki je digitalni format za uporabo na DVD-jih.

HDMI 1.2
Izdan 8. Avgusta, 2005. HDMI 1.2 je dodal podporo proizvajalcem za izdelavo svojih formatov resolucije slike. Dodana je tudi podpora za 720p (1280 x 720) pri 100 in 120 Hz.

HDMI 1.2 a
HDMI 1.2a je ugledal luč sveta 14. Decembra 2005. Dodal je podporo za CEC funkcijo, ki omogoča, da naprave, ki so povezane med seboj s HDMI kablom lahko kumuinicirajo.

HDMI 1.3
22. Junij, 2006 je bil predstavljen HDMI 1.3. Največja prednost je to, da podpira večjo hitrost (frekvenco) pretoka podatkov, ki je 10.2 Gbit/s. To je odprlo vrata novim resolucijam do 2560 x 1440 pri 60 Hz in večjim globinam barv. Podpora za nove tehnologije, kot je Dolby TrueHD in DTS-HD Master Audio.

HDMI 1.3a
HDMI 1.3a je bil izdan 22 Junija, 2006. Dodal je podporo za HDMI Type C, ter manjše izboljšave CEC standarda.

HDMi 1.4
Izdan 28. Maja, 2009. HDMI 1.4 je dodal podporo za reoslucijo 4096 x 2160 pri 24 Hz in 1920 x 1080 pri 120 Hz osveževanju. Dodan je bil tudi HEC kanal, kar pomeni, da lahko HDMI prenaša sliko, zvok in internetni signal. Definiral je tudi različne 3D formate prikaza slike.

HDMI 1.4a
Dodal je novo podporo za 3D standarde in prikaz slike v različnih formatih.

HDMI 2.0
Izdan 4. Septembra, 2013. Povečena je bila največja frekvenca delovanja, saj imamo sedaj na voljo 18 Gbit/s. To pomeni, da lahko prenašamo signal pri 4K resolucijo z 60 Hz in pri 24bit/px globino barve. Dodana je bila tudi podpora za 32 avdio kanalov, prikaz dveh slik hkrati, uporaba 4 avdio streamov in podporo za 21:9 format slike.

HDMI 2.1
Izdan 4. Januarja, 2017. Doda več podpore višjim resolucijam ter izboljša mnoge druge funkcije predhodnikov. To pomeni, da lahko uporabljamo 10K resolucijo pri 120 Hz osveževanju.

DisplayPort

DisplayPort vhod je bil narejen, kot zamenjava za VGA in DVI standarde. Je kompatibilen z HDMI in DVI, kar pomeni, da potrebujemo adapter, če želimo povezati DVI, HDMI ali VGA monitor z DisplayPort izhodom. Podobno kot HDMI ima DisplayPort sposobnost, da prenaša sliko in zvok.

Prvi DisplayPort vhod smo lahko zaznali na grafičnih karticah že nekaj let nazaj. Vedno bolj pogost pa je na vseh digitalnih napravah, ki lahko prikazujejo sliko. Poznamo dve glavni konfiguraciji DisplayPort standard, ki sta:

• Polni DisplayPort konektor

Lahko ga prepoznamo po značilni 20-pinski postavitvi ter podobnemu izgledu, kot ga ima HDMI. 

• Mini DisplayPort konektor

Razvit in uporabljen s strani podjetja Apple. Prvič smo ga lahko ugledali leta 2008 v MacBook Pro in drugih napravah. Zaradi svoje uporabnosti pa je kmalu postal standard, ki ga uporabljajo vse naprave.

DisplayPort je bil narejen za uporabo na monitorjih, ki prikazujejo visoke resolucije. Zaradi svoje uporabnosti je bila tehnologija vgrajeno v USB Type-C in Thunderbolt standarde. DisplayPort 1.4 omogoča prikaz resolucij do 8K.

Integrirana Grafična Kartica

Integrirane grafične so postale izredno popularne. Temu je tako, ker so vgrajene v sam procesor. To nam omogoča, da hladimo sam procesor in grafiko z hladilnikom za procesor. Včasih so bile grafične kartice integrirane v sami matični plošči, vendar sedaj jih najdemo integrirane v samem procesorju. Prednost takega sistema je, da lahko računalnik uporabljamo brez diskretne grafične kartice. Res pa je, da smo omejeni z močjo grafičnega procesorja, saj integrirane grafične kartice niso enako hitre kot diskretne.

Moramo pa se zavedati enega izredno pomembnega podatka – integrirane grafične kartice nimajo vgrajene video pomnilnika. To pomeni, da bomo delili sistemski pomnilnik (RAM) z našo integrirano grafično kartico. Povečeni je dovolj 1GB ali 2GB pomnilnika, saj je to maksimalna količina sistemskega pomenilnika (RAMA), ki ga lahko delimo z integrirano grafično kartico. Res pa je, da če bomo imeli na primer 16GB sistemskega pomenilnika izmed katerega si bo integrirana grafična kartica lastila 2GB, na koncu imeli na voljo le 14GB sistemskega pomnilnika.

Kako Izboljšamo Delovanje Integrirane Grafične Kartice?

Veliko lahko storimo samo, da izboljšamo delovanje vgrajene v procesor grafične kartice. Najbolj pomembna je hitrost pomnilnika (RAMA), ki ga imamo v sistemu. Tako lahko dosežemo bistveno hitrejše delovanje iger, če uporabljamo 2400 MHz hiter pomnilnik v primerjavi z 1600 MHz. Temu je tako, saj hitrejši kot je pomnilnik, hitreje bo lahko grafična kartica komunicirala s procesorjem in drugimi komponentami v računalniku. To nam bo dalo nov zagon v igrah in močno pospešilo 3D grafiko.

Zapomnimo si, da:

• Hitrejši pomnilnik kot imamo, bolje je
• Integrirana grafična kartica ni enako hitra diskretnim (grafičnim karticam, ki jih lahko dokupimo)
• Integrirano grafično kartico hladi procesorski hladilnik, saj se nahaja na istem vezju kot procesor

The post Nakup Grafične Kartice appeared first on NUKTIM.

Intel HD Graphics 500 lahko najdemo v integriranem procesorju v Intel NUC računalnikih in prenosnikih z Apollo Lake arhitekturo. Čas izida grafike je bil v letu 2016 in je narejena za nizko porabo. Mišljena je za:

• YouTube
• Gledanje filmov
• Pisarniško delo
• Urejanje slik
• Nadzorni sistemi

Kar se tiče iger, pa je Intel HD Graphics 500 zmožna poganjati manj zahtevne igre. Zahtevne igre ne bodo delovale dobro na njej, saj ji bo hitro zmanjkalo moči.

Grafična kartica nima vgrajenega svojega pomenilnika, saj more kot vse APU enote, si deliti pomnilnik z sistemskim pomnilnikom. To pomeni, da si grafična kartica uporablja za video spomin glavni sistemski pomnilnik (RAM). Pomnilnik je lahko 2x SODIMM DDR3L-LPDDR3 s taktom 1333-1866 Mhz ali LPDDR4-2400Mhz.

The post Intel HD Graphics 500 appeared first on NUKTIM.

Računalniški video kabel VGA je klasični video kabel, ki ga še danes uporabljajo mnogi računalniki in televizorji. Je najstarejši izmed svojih vrstnikov, saj je z nami že od leta 1987.

Lahko ga zasledimo na starejših grafičnih karticah in matičnih ploščah. Tudi televizorji so znani, da imajo nekateri VGA vhod ter prenosniki VGA izhod.

VGA kabel je razvilo podjetje IBM, ki je zelo znano po po mnogih velikih računalniški izumih, kot je trdi disk, pomnilnik, umetna inteligenca in še mnogi drugi.

DVI (Digital Visual Interface) poznamo že od leta 1999, ko smo ga prvič ugledali na monitorjih ter prenosnikih. To je direktna evolucija VGA kabla in nosi video signal, ki je digitalen. To omogoča boljše (večje) resolucije ter kvaliteto izrisa slike. Dandanes je še vedno zelo popularna izbira, saj ga večino grafičnih kartic in monitorjev še vedno ima.

Večino grafičnih kartic, ki jih lahko danes kupimo imajo še vedno DVI vrste DVI-D (Dual Link), s katerim lahko dosežemo resolucijo 2560×1600 pikslov pri 60 Hz osveževanju. Poleg tega ima DVI tudi sposobnost, da prenaša zvok. To večinoma rešimo tako, da imamo na računalniku DVI kabel, ki pretvori signal v HDMI in lahko poslušamo audio.

DVI kabel poznamo v mnogih konfiguracijah, ki so:

• DVI-I (Single Link)

Razširjen na starejših grafičnih karticah ter nam omogoča, pretok podatkov digitalne in analogne vrste. To pomeni, da nanj lahko priklopimo digitalni monitor ali pa starejše analogne monitorje kot je CRT. Če imamo tak DVI na svoji napravi, je popolnoma prilagodljiva z DVI-D monitorji (vsi novi monitorji, ki podpirajo DVI).

• DVI-I (Dual Link)

Po izgledu podoben DVI-I (Single Link) konektorju, samo, da ima dodanih 6 pinov (glavic) na konektorju. Tak kabel nam omogoča večjo resolucijo na analongem in digatalnem zaslonu, vse do 2560 x 1600 pikslov pri 60 Hz ali 3840 x 2400 pikslov pri 30 Hz frekvenci osveževanja.

• DVI-D (Single Link)

DVI-D (Single Link) podpira samo digitalne signal. Uporabljajo ga vsi novejši monitorji, ki ne presegajo resolucijo 1920 x 1200 prekslov pri 60 Hz osveževanju. Z DVI-D (Single Link) so možne resolucije do 2560 x 1600 pikslov, vendar samo pri 30 Hz osveževalni frekvenci.

• DVI-D (Dual Link)

Standard pri vseh novejšh računalnikih, DVI-D (Dual Link) lahko najdemo na grafičnih karticah nižjega in visokega razreda od leta 2012 naprej. Tako so z njem opremljene najvenojše grafične kartice, kot tudi monitorji. Omogoča nam večjo resolucijo, kot DVI-D (Single Link), ki sega do 2560 x 1600 pikslov pri 60 Hz ali 3840 x 2400 pikslov pri 30 Hz osveževalni frekvenci.

HDMI je z nami že 15 let in od takrat je šel skozi evolucijo nadgradenj, ki so ga naredile še bolj popularnega. HDMI so zaznamovele razne različice in tehnologije, ki si jih bomo pogledali. 

Pa začnimo najprej z tehnologijami:

• CEC

CEC je funkcija, ki jo podpira skoraj vsaka nove naprave, ki ima HDMI zmožnost. To je lahko BluRay predvajalnik, monitor, televizor, igralna konzola in podobno. CEC (Consumer Electronics Control) nam omogoča, da na primer, če imamo tv in predvajalnik HDMI, jih z enim daljincem nadziramo. Še bolj pomembna funkcija pa je, da CEC naprave govorijo ena z drugo in sledijo, kaj počnejo. Če postavimo primer – CEC BluRay predvajalnik ali igralna konzola bo zaznala, kdaj prižgemo televizor in, če imamo tako nastavljeno, se bo prižgala skupaj z televizorjem. 

• HDMI Ethernet in Audio Return Channel (ARC)

Z verzijo 1.4 je HDMI dobil sposobnost, da prenaša ethernet (internet) podatke na napravo, ki ga uporablja. To je dokaj neuporabljena funkcija HDMI standarda, vendar je ARC veliko bolj obetaven. ARC je mišljen, kot rešitev na vse kable, ki potekajo med televizorjem, zvočniki in drugimi napravami. Če imamo na TV priklopljen DVD ali BluRay predvajalnik z zvočniki oziroma hišni kino, ne bomo slišali zvoka preko zvočnikov BluRay predvajalnika, če ga generira televizor – kot naprimer, če gledamo nek kanal na televizorju. ARC nam omogoča, da se zvok, ki ga ustvarja televizor prenaša tudi na vse ostale zvočnike, ki so priklopljeni na televizor. Tako ne potrebujemo TOS-Link ali koaksialnega kable imeti napeljanega na zunanjo napravo, da koristimo njen zvok, ko je prižgan samo televizor.

The post Moderni kabli in priključki za naš računalnik appeared first on NUKTIM.

Ko se odločamo za svojo spletno stran, smo hitro pred izbiro vrste načina gostovanja. To je lahko za mnoge težka odločitev, saj če ne poznam vsaj nekaj osnov, se lahko hitro izgubimo v vseh tehničnih izrazih in podrobnostih.

Vrsta spletnega gostovanja se lahko močno razlikuje od naših potreb. Tako lastnik spletne strani z blogi potrebuje popolnoma drugačno rešitev, kot pa nekdo, ki bi rad imel svojo trgovino.

Da bi vam bilo lažje pri izbiri, si poglejmo skupaj katere načine gostovanja poznamo ter kaj so njihove prednosti in slabosti.

Kaj sploh je spletno gostovanje?

Naša spletna stran potrebuje prostor, kjer bo takorekoč »živela«. To nam omogoča strežnik, ki je namenjen poganjanju naše spletne strani. Ko obiščemo katerokoli spletno stran, nam brskalnik prenese s strežnika (kjer se nahaja spletna stran) različne vrste kode, ki jih naš računalnik prebere in prikaže v razumljivi obliki na našem zaslonu. Ta koda sestavlja celotno spletno stran in je sestavljena iz:

• HTML kode
• CSS kode
• Avdio in video datotek
• Teksta, ki smo ga napisali
• Javascript kode, ki jo naša spletna stran potrebuje

Kaj je strežnik?

Strežniki so močni računalniki, ki so namenjeni gostovanju spletne strani. Od navadnega računalnika se najbolj razlikujejo po procesorski moči, saj je potrebujejo veliko, da poganjajo eno ali tudi več tisoč spletnih strani naenkrat. Ko se odločimo za gostovanje, v resnici najamemo celoten strežnik ali pa del njega.

Strežniki imajo tudi operacijski sistem, ki je lahko Linux ali Windows Server. Načeloma je vseeno katerega ima strežnik, ki gostuje našo spletno stran. Podjetje pri katerem najamemo strežnik je tudi zadolženo, da skrbi, da vedno deluje.

Kateri so različni načini gostovanja?

Spletno gostovanje obstaja v različnih načinih zato, da pokrijee različne potrebe različnih uporabnikov. Spletno gostovanje niso samo strežniki, ampak tudi storitve, ki pridejo z samim najemom strežnika.

Različni ponudniki spletnega gostovanja imajo paktete, ki se med seboj lahko zelo razlikujejo. Ko bomo iskali svojega, bomo videli, da je skoraj vsak drugačen. Stvari v katerih se najpogosteje razlikujejo so:

• Stopnja uporabljanja s strežnikom
• Operacijski sistem
• Cena najema strežnika
• Varnost na samem strežniku

Deljeno gostovanje

Deljeno gostovanje je najbolj popularna izbira za vse začetnika, saj nudi zanemarljive stroške vzdrževanja. V takem načinu si delimo prostor na fizičnem strežniku z več drugimi lastniki spletnih strani. Tak strežnik ne more zagotavljati vedno dobrega delovanja, vendar nam omogoča, da smo prisotni na spletu in pripravljeni nuditi svoje produkte ali storitve celotnemu svetu. Cena najema takega strežnika je samo nekaj evrov na mesec, kar znese od 20-40 evrov na leto, kar je izjemno ugodno.

Prednost deljenega gostovanja

Kot vse stvari v računalništvu, ima deljeno gostovanje svoje prednosti, ki so:

• Izjemno nizka cena najema strežnika (20-40 evr na leto)
• Na strežniku je za vse že poskrbljeno in ne potrebuje naše konfiguracije
• Lahko se takoj osredotočimo na izdelovanje naše spletne strani

Slabosti deljenega gostovanja

• Vse zmogljivost strežnika si delimo z drugimi lastniki
• Velika obremenitev na drugih spletnih straneh bo našo stran upočasnila
• Napake na strežniku lahko povzročijo težave tisočim spletnim stranem

Za koga je mišljeno deljeno gostovanje?

Deljeno gostovanje je mišljeno za vse začetnike, ki komaj vzpostavljajo svojo spletno stran. Lahko je to trgovina, blog ali pa manjši projekti, ki bi jih radi delili preko spleta. Ker so stroški najema tako majhni, pomeni, da si vsak podjetnik lahko privošči svoj del strežnika in predstavi svojo spletno stran celemu svetu. Močno priporočamo, da si izberemo ponudnika deljenega gostovanje, ki ima na strežniku SSL certifikat.

VPS gostovanje

Trenutno je najbolj popularno VPS gostovanje, ki mu drugače rečemo tudi deljeno gostovanje. Deluje enako kot deljeno gostovanje, vendar z veliko razliko – vsak lastnik na strežniku ima zakupljen svoj prostor, moč procesorja in pasovni širino interneta, in je ne deli z nikomer. To nam omogoča, da imamo še vedno nizke stroške najema strežnika, vendar smo lahko sigurno, da bo naša spletna stran vedno delovala brez težav.

Prednosti VPS gostovanja

Največja prednost VPS gostovanje je to, da imamo zakupljen svoj prostor na strežniku s svojimi zmogljivostmi, ki jih ne delimo z nikomer. Na takem strženiku je tudi velko manj lastnikov spletnih strani (do 50+). To olajša obremenitve samega strežnika in omogoči, da vse deluje bolj stabilno.

VPS gostovanju pravimo tudi virtualno gostovanje zato, ker naša spletna stran deluje v virtualnem okolju, ki ga simulira program znotraj Windows ali Linux sistema. To pomeni, da nastavitve svojega »virtualnega« strežnika lahko spreminjamo po voljo in s tem ne bomo upočasnili drugih uporabnikov.

VPS način je tudi popularen zato, ker nam omogoča, da si vedno lahko zakupimo več prostora ali procesorske moči na samem strežniku, odvisno od tega, kakšne so naše potrebe.

Prednosti VPS gostovanja

• Virtualno okolje strežnika, ki ga lahko spreminjamo po želji
• Sredstev si ne delimo z drugimi uporabniki
• Vedno lahko kupimo več prostora, pasovne širine interneta ali procesorske moči.

Slabosti VPS gostovanja

• Večji strošek najema strežnika
• Večja odgovornost najemnika za nastavitve strežnika

Za koga je mišljeno VPS gostovanje?

VPS način gostovanja nam nudi najboljše razmerje med ceno in kakovostjo storitve. Priporočljivo je za vse posameznike in podjetja, ki želijo profesionalni in stabilno rešitev. Je idealno za spletne strani, ki počasi rastejo, saj nam VPS omogoča, da svoj del strežnika nastavimo po želji.

Namensko gostovanje

Namensko gostovanje je mišljeno za najbolj zahtevno uporabnike. V tem načinu gostovanja zakupimo celoten strežnik samo za svojo uporabo. To pomeni, da so vse njegove značilnosti ter zmogljivosti nam na razpolago. Tak način gostovanje je primeren za velika podjetja ali za projekte, kjer pričakujemo masoven obisk svoje spletne strani.

Prednosti namenskega gostovanja

• Vse zmogljivost strežnika so naše
• Z nikomer si ne delimo strežnik
• Ogromna moč, prostor ter pasovna širina
• Izbira operacijskega sistema

Slabosti namenskega gostovanja

• Visoki stroški najema
• Potrebno znanje za konfiguracijo strežnika
• Potrebujemo administratorja strežnika

Za koga je mišljeno namensko gostovanje?

Velika podjetja in zahtevni uporabniki, ki potrebujejo največjo moč in hitrost strežnika bodo največ dobili od namenskega gostovanja. Tako spletno gostovanje je primerno za velike projekte, kjer potrebujemo moč, veliko prostora ter popolno kontrolo nad strežnikom. Pri namenskem gostovanju bomo tudi potrebovali administratorje, ki bo skrbel za varnost in delovanje strežnika, kar nam lahko poveča stroške najema.

Gostovanje v oblaku

Gostovanje v oblaku je najnovejši način gostovanje spletnih strani. Deluje po podobnem načelu kot VPS gostovanje, saj je naša spletna stran tudi gostovana na virtualni napravi.

Tukaj je največja razlika med njima, da naša spletna stran ni na enem fizičnem strežniku, ampak je del obsežne mreže strežnikov, ki skupaj delujejo in poganjajo našo spletno stran. Tak način gostovanja postaja vedno bolj priljubljen, saj ima večjo moč od VPS gostovanja.

VPS gostovanje je trenutno tako popularno, saj je skalabilno. OB potrebi lahko povečamo moč našega dela strežnika – gostovanje v oblaku pa ima skoraj neomejeno skalabilnost. Tako si lahko povečamo moč, pasovno širino in druge komponente na mreži strežnikov, ki bodo skrbeli, da naša spletna stran deluje. Prednost takega načina gostovanje je tudi, da plačamo samo za pasovno širino in moč, ki jo v resnici porabimo.

Varnost je druga pomembna komponenta gostovanja v oblaku, saj je imun na klasičen DDoS napad, ker deluje na mreži strežnikov.

Prednosti gostovanja v oblaku

• Skoraj neomejena skalabilnost
• Plačamo samo za moč in pasovno širino, ki smo jo porabili
• Imun na DDoS napade

Slabosti gostovanja v oblaku

• Velikokrat nerazumljiva plačilna shema
• Povečan obisk naše spletne strani lahko povzroči nepričakovane stroške

Za koga je namenjeno gostovanje v oblaku?

Spletno gostovanje v oblaku je mišljeno za vse, ki uporabljajo VPS, vendar bi radi več skalabilnosti – povečanje moči strežnika. Tak način gostovanja nam močno olajša rast naše spletne strani, saj si prilagodimo stražnik z večjo močjo, ko jo potrebujemo.

The post Kakšno spletno gostovanje potrebujemo? appeared first on NUKTIM.

Novost med računalniki

V današnjem modernem in hitro razvijajočem računalniškem svetu smo skoraj vsak trenutek presenečni z novimi izumi velikih podjetij, ki vodijo industrijo. Danes bi vam radi predstavili enega izmed najbolj zanimivih in prilubljenih mini-računalnikov – INTEL NUC. Seveda se sedaj verjetno sprašujemo, kaj je Intel NUC? Intel NUC računalniki so izredno majhni, kar nam omogoča, da jih postavimo kjerkoli na delovno mizi, za monitorjem, ali kjerkoli drugje, kjer imamo malo prostora.

Intel NUC je lahko poslovni računalnik ali pa ga uporabljamo doma za vsakodnevna opravila. Popularen je tudi v trgovskih centrih, kjer ga uporabljamo za predvajanje video vsebin na velikih zaslonih. Računalnik je tako majhen, da ga lahko pospravimo v skoraj vsak kot; njegove dimenzije so približno 21cm x 11,6cm x 2,8cm – te dimenzije ga naredijo primernega za vsako delovno okolje.

Še ena prednost, ki jo ima ta majhen PC je nizka poraba energije. Tako si lahko zmanjšamo mesečne stroške elektrike v našem podjetju z uporabo Intel NUC računalnikov, saj porabijo približno 10-40W energije med delovanjem, kar je manj kot navadna namizna žarnica.

Za zabavo in posel

Intel NUC računalniki so se razvili do te mere, da jih lahko uporabljamo za igranje iger. Tako poznamo poslovne in gamerske NUC računalnike, ki se predvsem razlikujejo v moči grafične moči.

Najnovejši Intel NUC računalniki imajo 8.generacijo intel procesorjev, ki so dokaj velik napredek v moči od prejšnjih generacij, kot je Skylake in Kaby Lake.

Poglejmo si nekaj trenutno najbolj popularnih NUC računalnikov, ki jih uporabljamo v pisarna in doma, kot HTPC računalnik. Poglejmo si dva osnovna NUC računalnika, ki sta cenovno zelo dostopna in pokrivata osnovno poslovno in domačo uporabo:

Osnovni NUC računlaniki		Procesor	Jedra v procesorju	Izhodi za zaslon	Število podprtih monitorjev	Primeren za
NUC5CPYH		Intel Celeron J3060	2	VGA, HDMI 1.4	2	Vsakodnevno poslovno uporabo, osnovno uporabo interneta
NUC6CAYH		Intel Celeron J3455	4	VGA, HDMI 1.4	2	Kot HTPC doma, urejanje Excel podatkov, izdelava prezentacij

Ta dva NUC računalnika uporabljata malo starejšo tehnologijo, vendar imata še vedno dovolj moči za gledanje filmov, brskanje po spletu in ostale aplikacije, ki jih uporabljamo vsak dan. Za bolj profesionalne namane poznamo NUC računalnike z bolj naprednimi procesorji o katerih bomo govorili kasneje.

Intel NUC5CPYH Računalnik

Kaj je Intel NUC NUC5CPYH računalnik v omenjeni tabeli? Intel NUC5CPYH računalnik je trenutno najbolj osnoven NUC računalnik, ki uporablja 2-jedrni Celeron J3060 procesor. Ker ima računalnik omejeno moč, ga lahko uporabljamo za osnovne poslovne potrebe. Ni primeren za urejanje Excel ali Acess podatkovnih zbirk. Je pa odlično orodje za blagajne, HTPC računalnike, ter za učenje računalniških veščin. Če povzamemo, za kaj vse je primeren:

• Uporabo pisarniških orodij
• Konferenčne sobe
• Pogovore prek spleta (Skype, Messenger itd)
• Blagajne
• Prikazovanje digitalnih vsebin v trgovskih centrih
• Učenje računalniških veščin

Uradna stran do izdelka je Intel NUC5CPYH

Intel NUC 6CAYH Računalnik

Kaj je Intel NUC6CAYH? Malo izboljšana verzija prej omenjenega računalnika, ta Intel NUC ima malo izboljšan procesor, saj ima 4 jedra namesto dveh. To ga pohitri v več-opravilnih scenarijih in je primeren za malo bolj zahtevna opravila. Tak računalnik lahko uporabljamo v primerih, ko potrebujemo malo hitrejši procesor. Še vedno je idealna izbira za vse vrste prikazovanje digitalnih opravil v trgovskih centrih, doma, čakalnih sobah. Če povzamemo kaj vse lahko na njem počnemo:

• Programiranje
• Gledanje 4k video vsebin
• Delovanje z Excel in Acess podatkovnimi zbirkami
• Igranje preprostih iger

Uradna stran do izdelka: Intel NUC6CAYH

Poraba električne energije

Poraba električne energije je pri nuc računalnikih zelo nizka. Govorimo seveda o poslovnih in domačih računalnikih. Za primer lahko vzamemo Intel NUC6CAYH. V stanju pripravljenosti porabi okoli 10W energije in ko ga uporabljamo, ima približno do 30W električne uporabe. To je zelo malo v primerjavi z klasičnimi namiznimi računalniki.

Kaj je intel NUC in kakšna je njegova zmogljivost? Velikokrat bomo na spletu zasledili, da ima NUC enako zmogljivost, kot njegovi večji namizni bratje – temu ni čisto tako, saj uporablja enake komponente kot prenonsiki in jim je zato po zmogljivosti zelo podoben.

Seveda to ne pomeni, da ne moremo računalnika uporabljati kot delovne postaje. Poznamo različne modele Intel NUC računalnikov, ki so zelo zmogljivi. Tako imamo lahko i3, i5 ter i7 procesorje v samem računalniku, ki so primerni tudi za bolj zahtevne naloge, kot je obdelovanje podatkov ali poganjanje bolj zmogljivih aplikacij, kot je Photoshop, Maya, Premier Pro ipd.

NUC kot delovna postaja?

Kot vidimo v zgornji sliki, lahko NUC računalnik uporabljamo tudi kot delovno postajo ali računalnik za igranje iger. Model na sliki je najnovejši Hades Canyon model, ki je že 8.generacija Intel NUC računalnikov. Njegov motiv je slika lobanja na zgornji plošči, ki jo pa lahko tudi zamenjamo, saj, ko računalnik kupimo, dobimo zraven še dodatno zgornjo ploščo brez motiva.

Ta model NUC-a je malo dražji, vendar ima presenetljivo veliko USB vhodov ter nanj lahko priklopimo do 6 monitorjev. Poznamo 2 modela te družine, ki sta:

Kaby Lake-G Intel NUC	Procesor	Jedra v Procesorju	Izhodi za zaslon	Primeren za
NUC8i7HNK	Core i7‑8705G	4	HDMI 2.0a 2x, DP 1.3 preko USB-C porta 2x - Tunderbolt 3, mDP 1.3 2x	Igranje iger, delovno postajo, digitalne vsebine, oblikovanje fotografij
NUC8i7HVK	Core i7‑8809G	4	HDMI 2.0a 2x, DP 1.3 preko USB-C porta 2x - Tunderbolt 3, mDP 1.3 2x	Igranje iger, delovno postajo, digitalne vsebine, oblikovanje fotografij

Kot vidimo sta računalnika si dokaj podobna, vendar obstaja nekaj ključnih razlik med njima. Intel NUC8i7HNK je cenejši računalnik in ima malo počasnejšo grafično kartico in frekvenco procesorja. Še vedno ima pa enako število vhodov in izhodov, ter je nanj možno priklopiti do 6 monitorjev.

Njegova malo izboljšana verzija pa je Intel NUC8i7HVK, ki je narejen za najbolj zahtevne uporabnike. Z malo hitrejšo AMD RX VEGA M GH grafično kartico in višjo frekvenco procesorje, je primeren za tudi zelo zahtevne aplikacije. Oba računalnika lahko uporabljamo kot delovne postaje ali za igranje najnovejših iger.

Ponudba Intel NUC računalnikov

The post Kaj je intel NUC appeared first on NUKTIM.

V današnjem svetu računalništva ne potrebujemo več okornih DVD-jev, da ponovno namestimo Windows ali Linux operacijski system. Vse, kar potrebujemo je USB ključ, ki je vsaj 4GB velikosti in malo potrpljenja. V tem vodiču bi vam radi prikazali kako naredimo inštalacijski USB ključ, ki vsebuje Windows 10 in je pripravljen za vsak računalnik ali prenosnik.

Potrebujemo USB ključ in dostop do spleta

Prva stvar, ki jo naredimo je, da se odpravimo na naš najljubši spletni brskalnik in notri vtipkamo “RUFUS” – izmed razultatov, kliknemo na prvega, ki je spletna stran https://rufus.akeo.ie/.

Ko smo na strani, pogledamo proti dnu, kjer bomo opazili z velikimi črkami napisano DOWNLOAD. Spodaj bo na voljo trenutno najnovejša RUFUS verzija (trenutno je to 3.1). Kliknemo na link, da začenmo prenos. Priporočamo, da si na namizju naredimo mapo RUFUS in program prenesemo vanjo.

Čas je za prenos Windows 10 s spleta

Sedaj pa je potrebno prenesti originalno Windows 10 verzijo s Microsoft spletne strani https://www.microsoft.com/sl-si/software-download/windows10. Kliknemo na PRENESI ORODJE. Začel se bo prenos orodja, ki ga potrebujemo, da namestimo W10 sliko na USB. Priporočamo, da orodje prenesemo v Moje Dokumente, ali pa si naredimo mapo na namizju z imenom W10 prenos.

Zaženemo Microsoftovo aplikacijo za prenos Windows 10. Odprlo se nam bo okno, kjer kliknemo “I ACCEPT”. Program bo potreboval nekaj sekundo do nekaj minut, da pripravi vse potrebno za prenos Windows 10. Nato kliknemo na “Create instalation media (USB flash drive, DVD, or ISO) for another PC”.

Izberemo si jezik, verzijo in arhitetkuro našega Windows 10 sistema. Jezik lahko pustimo angleški ali pa si izberemo slovenščino. Verzijo Windows 10 ne moremo spreminjati, saj jo izberemo med samo inštalacijo na računalniku. Arhitekturo vedno priporočamo, da si izberemo 64-bit (x64), saj je to najnovejši standard za vse računalnike, ki je hitrejši in bolj varen.

Naredimo sliko ISO, ki jo bomo posneli na USB ključ

Sistem nas bo vprašal ali želimo, da nam sam program naredi W10 sliko na USB (ne priporočamo) ali pa shrani ISO sliko na naš sistem. Izberemo ISO file opcijo in ime datoteke Windows 10. Lahko pustimo ime samo Windows.iso. Priporočamo, da za ime izberemo nekaj takega kot: w10-x64-slo-avgust.iso, da bomo lažje v prihodnje prepoznali jezik, arhitekture in mesec, ko smo presneli W10 sliko na naš računalnik. Pri tem bodimo pazljivi, da končnico imena datoteke vedno pustimo “.iso”. Kliknemo na shrani in počakamo, da se nam približno 4GB velika .iso datoteke prenese na računalnik.

Rufus lahko posname Windows in Rufus datoteke na USB

Sedaj je čas, da odpremo program RUFUS, ki smo ga shranili v mapo na namizju z imenom RUFUS. Morda sprva izgleda malo zastrašujoče, vendar ne skrbite, saj ni nič takega. Za lažje razumevanje programa si lahko v spodnjem levem kotu nastavimo slovenski jezik. Kliknemo na majhno ikono sveta. Sedaj, ko je naprava v slovenskem jeziku, je čas, da vstavimo USB pogon v računalnik. RUFUS bo sam zaznal pogon, vendar, če imamo že kateri koli drugi pogov v sistemu, se moramo prepričati, da smo izbrali tapravega. Če program ne bo zaznal našega USB pogona ga ugasnimo in še enkrat prižgimo.

V programu RUFUS K+kliknemo na IZBERI gumb in poiščemo shranjeno .iso datoteko Windows 10, ki smo jo prenesli z microsoftovo aplikacijo. Ko se datoteka naloži, si za particijsko shemo izberimo GPT ali MBR. GPT je za novejše računalnike (od leta 2012 naprej), medtem, ko MBR uporabljajo večinoma starejši računalniki. Načeloma lahko to pustimo, kot je in se s tem ne ukvarjamo. Okey, sedaj smo pripravljeni, da končno naredimo sliko. Kliknemo na ZAČNI, in počakamo od 5-15 minut, da program namesti sliko Windows 10 na USB. Pri tem bodimo pozorni, da na USB ključu nimamo nobenih pomembnih podatkov, saj bodo bili izbrisani med kreiranjem slike.

To je to! Čestitamo, sedaj imamo sveže pripravljen USB ključ s katerim lahko ponovno namestimo Windows 10. Za vsa vprašanja, ki jih imate, ali če vam kaj ne gre, prosim pišiti na info@nuktim.si in z veseljem vam bomo brezplačno pomagali!

The post Kako naredimo Windows 10 namestitveni USB? appeared first on NUKTIM.

Kako požarni zid deluje?

Požarni zid je vzet iz metafore zida, ki preprečuje škodo, ki jo lahko povzroči ogenj. V računalniškem sveti pa požarni zid preprečuje hekerjem in zlonamernim programom, da bi naredili škodo na našem računalniku. Tudi, če hekerji ali zlonamerna programska oprema naredi škodo, je velika verjetnost, da nam bo požarni zid omejil škodo, kot so ukradene informacije ali izbrisane datoteke.

Vsak požarni zid vsebuje tudi arhiv vseh dejavnosti programov. Ta arhiv obsega povezovanje in prenašanje informacij datotek s spleta in drugih omrežij. Bolj napredi požarni zidovi imajo vgrajeno funkcijo realno-časovnega nadziranja vsega prometa na našem računalniku in omrežju. To nam omogoča, da vidimo kateri programi se povezujejo na splet, kateri IP naslovi so uporabljeni in količino informacij, ki se pretaka po omrežju.

Različne vrste požarnih zidov

Požarni zidi so lahko strojni in programski. Poglejmo si glavne razlike med njima:

• Strojni požarni zid

Strojni požarni zid je vgrajen v vseh usmerjevalnikih. To je lahko usmerjevalnik od našega ponudnika interneta, kot tudi takega, ki smo ga kupili v trgovini. Če kupimo usmerjevalnik ali router, bo strojni požarni zid že aktiviran. To pomeni, da bo dovolil vsem povezavam iz našega računalnika, da se povežejo z internetom, blokiral bo pa vse povezave iz strani interneta in omrežja na naš računalnik. To pomeni, da se bodo programi lahko povezali na splet in prenesli posodobitve in podobno, nekdo z spleta ali drugega omrežja pa ne bo imel dostopa do našega računalnika. Skratka, za vsakodnevno uporabo, ne potrebujemo nastavljati strojnega požarega zidu. Tako imenovane “porte” je pa treba konfigurirati, če želimo gostovati strežnik z našega omrežja, kjer se drugi lahko z njem povežejo. V primeru strežnika, bomo morali odpreti porte, saj se bodo ljudje povezovali z nami iz zunanjega sveta (incoming connection), kar po strojnih nastavitvah vsah požarni zid zavrne. Strojni požarni zid ima tudi dodatni funkcijo varovanje našega celotnega omrežja in vseh naprev, ki so nanj priklopljene (na naš usmerjevalnik).

• Programski požarni zid

Ga vsebuje vsak moderni opracijski sistem od Windows XP SP2 (Service Pack) in naprej, kot tudi Linux. Ta požarni zid deluje enako, kot strojni. Po tovarniških nastavitvah dovoli vsem povezavam, ki izvirajo z našega računalnika, medtem, ko preprečuje, da bi se kdo povezal iz zunanjega sveta v naš računalnik. Da bi aplikaciji dovolili, da prejema “incoming” ali prihajajoče zahteven, moramo to nastaviti v nastavitvah požarnega zidu v Windows ali Linux operacijskem sistemu. Če zraven uporabljamo še strojni požarni zid, potem moramo tudi tam določeni aplikaciji preko odprtja portov in IP naslovov določiti, da sprejema prihajajoče povezave z interneta.

Ali potrebujem požarni zid?

Vsekakor, da. Požarni zid je prva in edina zaščita med našim domačim omrežjem in računalniki, ki so na njem pred zunanjim svetom. Vsak trenutek obstaja na spletu na tisoče različnih robotov, ki skenirajo splet in IP naslove, ter iščejo take računalnike in omrežja, ki niso zaščitena z požarnim zidom. To pomeni, da brez požarnega zidu, nam lahko v nekaj trenutkih nezaželjen robot prenese škodljivo programsko opremo na naš računalnik in tvegamo varnost vseh naših podatkov.

Ostaja vprašanje, kateri požarni zid je bolj pomemben? Strojni ali programski? V resnici je dobro, če imamo oba, saj imamo tako dvojno plast zaščite pred zunanjim svetom.

The post Zakaj potrebujemo požarni zid? appeared first on NUKTIM.

Če bi radi testirali hitrost našega trdega diska ali SSD-ja, lahko to naredimo s priročnim in brezplačnim programom CrystalDiskMark. Lahko ga uporabljamo na vseh modernih operacijskih sistemih, kot je Windows 7, 8 in 10 ter na 32-bitni in 64-bitni arhitekturi.

Kje lahko najdemo program?

Na spletni povezavi https://crystalmark.info/en/download/#CrystalDiskInfo lahko prenesemo Crystal DiskMark 6.0.1 (trenutna različica). Nekaj na sredini strani, bomo našli povezavo za prenos samega programa. Kliknimo za prenos EXE ali ZIP datoteke. ZIP datoteka vsebuje prenosno verzijo programa, EXE datoteko pa je potrebno namestiti na računalnik. Ko se odločimo, katero verzijo potrebujemo, samo kliknemo na izbrani kvadratek in začel se bo prenos.

Ko program prenesemo ga namestimo po standardnem postopku. To je seveda, če uporabljam EXE datoteko. Za ZIP verzijo, pa ga je potrebno odpakirati. Desno kliknemo datoteko in izberemo »Ekstrahiraj Vse…« Ko bomo namestili program ali ga odpakirali, smo prapravljeni, da ga zaženemo. Lahko kliknemo na DiskMark32 ali DiskMark64 datoteko, vendar, če uporabljamo 32-bitni operacijski sistem, smo omejeni na uporabo 32-bitne različice programa.

Ko se bo program odprl, bomo videli uporabniški vmesnik z različnimi funkcijami. Na izbiro imamo 5 velikih zelenih gumbov ter 3 polja izbira v meniju pod glavnim menijem. V teh poljih si lahko izberemo število testov, velikost podatkov za testiranje ter disk katerega želimo testirati.

Če kliknemo na velik zeleni gumb ALL, bomo testirali izbrani disk z vsemi štirimi različnimi testi.

Testiramo svoj disk ali SSD

CrystalDiskMark preizkusi vse sposobnosti našega trdega diska ali SSD-ja zato priporočamo, da nobenega spominskega medija ne testiramo, če sumimo, da je poškodovan.

• Sekvenčni test ali Seq Q32T1

Tak test vedno prikaže največje številke. To je podobno, kot če bi kopirali eno datoteko ali jo zapisovali na trdi disk. Ta test je groba ocena zmogljivost našega diska v vsakodnevnih aplikacijah, vendar ni 100%.

• 4Kib Q8T8

CrystalDiskMark prikazuje zapisovanje in Z 8-imi čakalnimi vrstami in 8 niti.

• 4K Q32T1 test

Tak testi zapisuje 4KB veliko datoteke in do njih dostopa v Queue Depth ali Globina čakalne vrste v 32 vrsticah. Tako testiramo kako hitro naš trdi disk ali SSD obdeluje zahteve, ki so še v čakalni vrsti. Tukaj prebiramo učinkovitost čakalnih vrst in bufferjev, ki skrbijo, da naš računalnik iz diska izvede vse zahtevane operacije v čakanju. Tako tudi merimo IOPS (Operations per second ali Operacije na Sekundo).

• 4Kib Q1T1

Prikazuje rezultate 1 čakalne vrste z uporabo 1 niti.

Kako razbrati rezultate?

Najlažje je, če se fokusiramo na sekvenčni test, ki je prvi zeleni gumb v programu CrystalDiskMark. Poglejmo si razliko med SSD-jem ter navadnim trdim diskom, če ga testiramo z 2x 1GB testom za branje in pisanje.

SSD in končni rezultat je:

HDD in končni rezultat je:

Kot vidimo je ogromna razlika med SSD-jem in HDD-jem, saj je SSD veliko bolj učinkovit pri branju in pisanju sekvečnih podatkov. V realnem svetu bi se to kazalo v kopiranju podatkov, kot tudi nalaganju programov ali gledanje »streamanje« youtube in ostalih digitalnih vsebin na računalnik.

The post Brezplačni program za testiranje hitrosti našega SSD-ja ali trdega diska. appeared first on NUKTIM.

Morda so danes DVD-ji malo zastereli, vendar vseeno kdaj pridejo prav. Na njih lahko shranimo našo najljubšo muziko, slike in tudi programe. Vedno je dobro, če imamo nekje shranjen inštalacijski DVD z operacijskim sistemom Windows ali Linux. V tem kratem članku si bomo pogledali enega izmed najboljših brezplačnih programov za snemanje DVD-jev.

CDBurnerXP

CDBurnerXP je program, ki je na voljo brezplačno za vse uporabnike sistema Windows 2000, XP, Vista, 7, 8 in 10. Deluje z vsemi DVD in BluRay snemalniki in na 32 bitni in 64 bitni arhitekturi vsakega operacijskega sistema Windows. Prenesemo ga lahko s sledeče povezave https://cdburnerxp.se/. Lahko tudi odpremo naš najljubši brskalnik in vtipkamo ključno besedo »CDBurnerXP«, ter odpremo prvo povezavo, ki se pojavi.

Ko se povežemo na spletno stran, bomo opazili velik gumb z napisom CDBurnner XP Free Download. Če nanj kliknemo, bomo na najhitrejši način prenesli sam program. Tega ne priporočamo, saj na tak način prenesemo inštalacijski program, ki lahko posreduje osnovne informacije z našega računalnika drugim podjetjem. Ta program se imenuje InstallCore in ga ne potrebujemo.

Za prenos programa brez dodatkov moramo pogledati v glavni meni. V glavnem meniju bomo našli gumb (od leve proti desni) Home, News, Features, Screenshots, Awards, Downloads in News. Kliknemo na Downloads in znašli se bomo med izbiro različnih verzij programa CDBurnerXP.

Popeljani bomo na novo stran, kjer pod gumbom Download latest version (4.5.8.6795), izberemo »more download options«.

Odprl se nam bo kratki seznam vseh različnih verzij programa. Tukaj imamo možnost prenosa verzije brez InstallCore programa. Poglejmo pod vrstico »Default installer (Without installCore)«, kjer bomo našli 32 bitno verzijo (kompatibilna z 64 bitnim in 32 bitnim operacijskim sistemom) in čisto 64 bitno verzijo (deluje samo z 64 bitnimi Windowsi).

Katero verzijo potrebujemo?

Večina računalnikov danes uporablja 64 bitni Windows operacijski sistem, vendar ni nič narobe, če prenesemo 32 bitno verzijo in uporabljamo 64 bitne Windowse. Priporočamo, da  prenesemo 32 bitno verzijo, saj bo delovala na vseh arhitekturah operacijskega sistema Windows brezhibno.

Kliknemo na izbrano verzijo, jo prenesemo in zaženimo inštalacijo programa CDBurnerXP. Program lahko prenesemo na namizje, v mapo prenosi ali kamorkoli drugam. Ko program odpremo, se nam bo prikazalo okno, kjer nas inštalacijski program obvesti o verziji, ki jo bomo namestili in ostale podrobnosti. To lahko prezremo in samo kliknemo »NEXT«.

V naslednjem oknu se nam bo na zaslonu pojavila pogodba oziroma »License Agreement«, kjer se moramo strinjati o pogojih o uporabi samega programa. S to pogodbo se strinjamo, da lahko program uporabljamo v osebne kot tudi komercialne namene ter ga tudi razmnožujemo. Kliknemo na »I accept the agreement« ter nato »NEXT«.

V naslednjem pojavnem oknu si izberemo lokacijo, kamor bomo namestili program. Običajno namestitvena pot za 64 bitne Operacijske sisteme je »C:\Program Files (x86)\CDBurnerXP«, kar je v redu. Lahko pa program namestimo tudi kamorkoli drugam želimo.

V naslednjem oknu se nam bo pojavila izbira vseh jezikov, ki jih lahko namestimo. Lahko namestimo vse, izmed katerih je tudi slovenski. Če pa želimo prihraniti nekaj megabajtov pri namestitivi, si pa izber »Custom Instalation« in izberimo samo jezike, ki jih bomo uporabljali.

Ko smo zadovoljni z svojo izbiro, kliknemo »Next«. Sedaj nas bo namestitveni program odpeljal na izbiro dodatnih opcij, kot je izdelava bližnjic in asociacije programa. Obkljukane so že 2 opcije, kateri sta:

• Create a desktop icon

Ta opcija bo kreirala namizno ikono programa CDBurnerXP na našem namizju.

• Open Data (.dxp) and Audio (.axp) compilations with CDBurnerXP

To lahko pustimo, kot je, saj bo omogčila, da bo operacijski sistem Windows z program CDBurnerXP lahko odpiral kompilacijske datoteke zvočnih in podatkovnih datotek, ki jih bomo ustvarili s omenjenim programom.

Načeloma lahko pustimo vse tako, kot je in kliknemo »Install«. Lahko pa odkljukamo še druge možnosti, ki so:

• Associate ISO (.iso) files with CDBurnerXP

To pomeni, da bomo vsi iso datoteke na našem računalniku urejali s programom CDBurnerXP.

• Create a Quick Launch icon

Bližnjica za hitro zagon bo kreirana v zagonskem meniju (Start menu po angleško).

• Add to »Send to« menu

Izbira te opcije nam bo omogočila, da z desnim klikom miške lahko katerokoli datoteko pošljemo v program CDBurnerXP, kjer jo nato lahko zapečemo na DVD, CD ali BluRay.

Ko smo izbrali, kar potrebujemo, kliknemo »Install«. Čestitamo! Uspešno smo namestili program CDBurnerXP. Sedaj vse, kar nam preostane, je da kliknemo »Finish« in program se bo avtomatsko zagnal.

V naslednjem pojavnem oknu si izberimo jezik v katerem želimo, da se program prikazuje. V našem primeru bomo uporabili slovenščino.

V naslednjem menuji imamo na izbiro nekaj opcij. Lahko zapečemo DVD z podatki, glasbeni modij, video DVD. Obenem nam program dovoli tudi zapis slike ISO, kar je odlično, če bomo na DVD zapisali sliko inštalacijskega DVD-ja od Windowsov. Lahko pa tudi kopiramo in brišemo CD-je in DVD-je (za brisanje morajo biti DVD in CD mediji »Rewritable«, drugače jih ne moremo izbrisati).

V našem primeru bomo zapisal ISO sliko operacijskega sistema Windows 10. Izberemo »Zapiši odtis ISO« in kliknimo V redu. Program nam bo sedaj prikazal drugačen meni preko katerega si izberemo lahko ISO sliko. Kliknemo v desni zgornji kot »Brskaj« in poiščemo našo ISO sliko.

ISO slika je lahko, kot v našem primeru slika Windows operacijskega sistema, ali pa karkoli drugega. Ko smo našli sliko, izberemo Open ali Odpri, ali pa 2x kliknemo na ISO sliko. Program bo naložil sliko, katere lokacija se bo prikazala pod vrstico »Izberite odtis ISO za zapisovanje:«.

Priporočamo, da si izberemo hitrost zapisa. Tukaj je najbolje, če si izberemo najmanjšo hitrost (1x), saj se tako DVD ali CD najbolj kvalitetno zapeče brez napak. Ta korak ni nujen, vendar je dobro, če vedno zapisujemo CD, DVD ali BluRay medij z najmanjšo hitrostjo.

Kliknemo na »Zapiši medij« in počakamo, da nam program zapiše naš DVD, CD ali BluRay.

Čestitamo! Uspešno ste zapekli DVD!

The post Kateri je najboljši način za pečenje CD, DVD in BluRay spominskih medijev? appeared first on NUKTIM.

Če že dolgo uporabljamo svoj računalnik ali prenosnik, je dobro, če preverimo zdravje spominskega medija, kot je trdi disk ali SSD. Tudi, če smo ravnokar kupili računalnik, si lahko prihranimo veliko skrbi, če se prepričamo, da je z spominskim medijem vse v redu. Pogledali si bomo nekaj načinov kako lahko hitro in brez tehničnega znanja preverimo kaj se dogaja z našim trdim diskom ali SSD-jem. Kako preveriti zdravje trdega diska ali SSD-ja?

Hard Disk Sentinel

Verjetno en izmed najbolj priljubljenih programov za preverjanje zdravja naših spominskim medijev, HDD Sentinel lahko prenesemo s sledeče povezave https://www.hdsentinel.com/download.php. Tukaj bomo našli veliko različnih verzij, ki jih lahko prenesemo. Priporočamo, da prenesemo Hard Disk Sentinel Professional Portable, ki ga ne potrebujemo inštalirati na naš računalnik, vendar ga samo iz datoteke, kamor smo ga prenesli, poženemo.

Ker program ni brezplačen, bo deloval v demonstracijskem načinu. To naj nam ne povzroča skrbi, saj bodo na voljo vse informacije, ki jih potrebujemo, da ocenimo zdravje naših diskov in SSD-jev tudi v demo načinu.

Proporočamo, da si naredimo na namizju prazno mapo z imenom HDD Sentinel Demo, kamor prenesemo vse ZIP datoteko s strežnika. Ko smo program prenesli, bomo videli, da potrebno odpakirati oziroma ekstrahirati datoteke.. To pomeni, da je program stisnjen v ZIP formatiin ga moramo odpakirati. Preprosto desno kliknemo na program in izberemo »Extract All« ali »Ekstrahiraj vse«.

Operacijski sistem Windows nas bo vprašal, kam naj ekstrahiraj vse datoteke. Izbora destinacije ne spreminjamo in kliknemo na »Extract« ali »Ekstrahiraj«. Proces bo trajal nekaj sekund in vse datoteke bodo odpakirane v isto mapo, kamor smo prenesli program (HDD Sentinel Demo).

Sedaj bomo opazili, da imamo v mapi HDD Sentinel Demo celo zmešnjavo novih datotek. Te datoteke bo uporabljal program, ki ga bomo sedaj pognali. Med datotekami poiščimo HDSentinel in jo poženemo z tipko »Enter« ali z dvojnim klikom z miško. Čez nekaj sekund se nam bo prikazal sam Hard Disk Sentinel program. Prikazal ose nam bo okno, da vtipkamo registracijski ključ. Tega ne potrebujemo narediti in samo kliknemo desni gumb “Close”.

Sedaj, ko je program odprt, lahko na levi zgornji strani vidimo vse trde disk, SSD-je in tudi USB ključe, ki so trenutno v uporabi. Takoj odspodaj bomo našli izpisane kapacitete diskov v našem računalniku in različne particije.

Najbolj zanimivi podatki so pa v sredini program, kjer imamo trenutno ocenjeno zdravje samega diska, kot tudi izpisano število delovnih ur, številko prižigov samega diska ter ocenjena življenjska doba diska ali SSD-ja.

V spodnem okno vidimo kje so izpisane particije naših spominjskih medijev.

V spodnji sliki imamo prikazane ključne podatke o skupnem času delovanja našega izbranega diska ali SSD-ja, ocenjeno preostalo življenjsko dobo ter število prižigov same enote.

• Število delovnih ur (Power on time)

Je število ur, ko je bil disk prižgan. Po navadi lahko tako grobo ocenimo število delovnih ur samega računalnika.

• Ocena preostale življenjske dobe diska (Estimated remaining lifetime)

Program preko diagnostike v samem disku ali SSD-ju oceni preostanek časa, ki bo disk deloval brezhibno.

• Prižigi samega diska (Total start/stop count)

Kolikokrat se je disk zagnal in ustavil v svojem življenju. Če gledamo podatke glavnega diska, kjer je nameščen naš operacijski sistem, je to številko, ki nam pove kolikokrat smo zagnali in ugasnili naš računalnik.

To je to, če je vaš disk ali SSD zdrav in program ne prikazuje nobenih opozoril, je vaš računalnik v odličnem stanju. Vedno pa priporočamo, da si redno izdelujemo varnostne kopije, ki so ključne za varnost občutljivih podatkov.

Za vsa vprašanja ali pomoč pišite na info@nuktim.com.

The post Kako preverimo zdravje trdega diska v računalniku ali prenosniku? appeared first on NUKTIM.